Damir Globočnik Slovenija
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 1
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 2
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 3
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 4
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 5
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 6
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 7
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 8
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 9
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 10
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 11
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 12
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 13
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 14
Big picture / Večja slika
Abstraktni segmenti narave 15
Ko je fotografija ob celovitosti predmetnega sveta odkrila tudi njen detajl, si je ustvarila neizcrpne možnosti spoznavanja in oblikovanja novega, dotlej neznanega ustvarjalnega podrocja. Delcek tega na novo odkritega bogastva nam posreduje tudi razstava fotografij Damirja Globočnika. Gradivo za nastanek razstavljenih fotografij predstavljajo oblike, ki pod vplivom vode in svetlobe nastajajo na peskovitih tleh velike gramoznice oziroma separacije na okljuki Save pod Radovljico. Iz neskoncnega bogastva oblik je avtor izbral posamicne segmente in jih po svojem obcutku oblikoval v ustrezne kompozicijske sestave. V tako nastalih posnetkih ni najti ali iskati konkretnih oblik, vsi imajo povsem abstrakten predznak, ob tem pa presenecajo po svojem, slikarskemu izredno podobnemu izrazu, ko poleg živo razbrazdanih površin zaslutimo v njih navidezno mehko potezo slikarskega copica in spet vtis pastozno položene barve ali celo iluzijo reliefno zasnovane slikarske kompozicije. Te oblike ne pripovedujejo niti simbolizirajo, lahko pa v njih nehote išcemo ali najdemo del sebe ali sveta, ki nas obdaja, živijo same zase v svojih oblikovnih skladnostih in nasprotjih. So izdelek narave, ki ga je avtor iztrgal iz zanj motecega okolja in ga sledec svoji notranji dispoziciji oblikovno izcistil ter tako povzdignil v umetnino.
dr. CENE AVGUŠTIN

Odlocitvi za študij umetnostne zgodovine navadno botrujeta dva vzroka: bodisi da gre za modno muho ali pa za oseben odnos in ljubezen do umetnosti. Tisti s prvim motivom praviloma nikoli ne doštudirajo, drugim pa poklic postane nacin življenja. Ob svojem delu se zelo pogosto tudi sami izražajo skozi razlicne oblike umetniškega izražanja – prozo, poezijo, glasbo, nekateri primejo za slikarski copic ali se preizkusijo v oblikovanju … V mislih imam dr. Izidorja Cankarja, Andreja Medveda, dr. Milcka Komelja, Lada Jakšo in še bi lahko naštevali.
Delo umetnostnega zgodovinarja ne obsega le brskanja po arhivih in opredeljevanja likovnega gradiva, zelo pomembno je tudi terensko delo. Tam je nepogrešljivi spremljevalec fotografski aparat, ki zabeleži in dokumentira stanje in situ. Scasoma postane oko izostreno, in ce se temu pridruži še prirojen obcutek za detajl in kompozicijo, dobijo fotografije povsem drugacno vsebino. O tem govorijo tudi fotografske podobe umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika dr. Damirja Globocnika.
Motive zanje je našel v skoraj trivialnem okolju bazena za mokro separacijo peska. Pritegnile so ga mikrostrukture, nastale ob denudaciji, v pesku zapisane sledi gibanja vode in živali ter nenavadne zrnatosti in barvne kvalitete sedimentnih ostalin. Reliefnost tekstur je poudaril z ustreznim zornim kotom fotografiranja, s premišljeno osvetlitvijo proti svetlobi in s skrbno domišljenim fokusiranjem, izkoristil pa je tudi ucinke refleksije z mokrih površin. Posnetki, narejeni z digitalno kamero, niso obdelani z dodatnimi intervencijami, le s sekundarnim intenziviranjem svetlobe.
Fotografski zapisi Damirja Globocnika imajo izrazit likovni nagovor, hkrati pa po povedni plati prepušcajo gledalcu asociacije, katere lahko navezuje na satelitske ali letalske posnetke površja zemlje. S kanckom domišljije pred nami zaživijo gorski grebeni, suhi vadiji in sipine v pušcavah, ledeniške morene, estuarji rek, obale neznanih kontinentov. Fotografiranje iz neposredne bližine nam odkriva nenavadne detajle, ki jih pogosto spregledamo. Damirju se je posrecilo združiti likovno realizacijo s cisto specificnimi vsebinskimi težnjami.
PETRA VENCELJ

BIOGRAFIJA

Dr. Damir Globocnik (roj. 1964) je umetnostni zgodovinar in muzejski svetovalec. Ukvarja se s prirejanjem razstav ter njihovim likovnokritiškim spremljanjem. Sodeluje z vrsto galerij, pri Slovenskem bienalu mesta Kranja, razstavi Risba in slika v prostoru Alpe-Jadran, bienalnih fotografskih razstavah Pokrajina in Fotominiatura ter drugih razstavah Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju, pri Triglavskem slikarsko-kiparskem taboru, na likovnih delavnicah in v žirijah likovnih del. Avtor vec kot 300 likovnih kritik. Clan Slovenskega društva likovnih kritikov in mednarodnega združenja likovnih kritikov AICA. Sodeloval je v uredniškem odboru gorenjske revije za kulturo Nova Atlantida.

Študijsko se posveca proucevanju slovenske karikature in satiricne ilustracije ter povezavi med kulturno in politicno zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Izdal je naslednje knjige: 12 jeznih mož (1998), Vodiški cudeži (1999), Pesnikova podoba (2000), Afera Theimer (2001) Portreti/Porträts/Ritratti – Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji (2002/2003, skupaj s fotografom dr. Tihomirjem Pinterjem) in France Prešeren in likovna umetnost (2006, Mohorjeva družba Celovec, Mohorjeva družba Celje in Goriška Mohorjeva družba). Strokovne prispevke objavlja v vrsti zbornikov in revij.